Preskoči na vsebino


27. 10. - 23. 11. 2019

Mož dejanj.

(Lk 19,1–10)

Evangelij zahvalne nedelje nam predstavi dogodek, ko se Jezus ustavi pri »grešnem človeku« Zaheju. Zakaj se je Jezus ustavil pri njem?
Zahej je bil bogat. Čutil pa je, da ga bogastvo ne osrečuje in ne zadovoljuje. Kaj pomaga polna blagajna, če je srce prazno. Denar Zaheju notranje praznine ni mogel izpolniti. Zraven tega, da je bilo prazno, je bilo Zahejevo srce še ranjeno. Ranjeno ob zavesti, da denar, ki je bil v blagajni, ni prihajal tja vedno po najbolj pošteni poti.
Zvedel je, da se je v deželi pojavil izreden prerok. Živi skromno in preprosto. Ni navezan na denar in na zunanje reči, poslušalce pa usmerja k notranjim vrednotam. Ljudi ne presoja po imetju, poklicu in ugledu, temveč po srcu in po dejanjih. Njegov nauk je zahteven, Zaheju pa je ravno to všeč. Čuti, da bi ga srečanje s tem prerokom rešilo navezanosti na stvari in ga notranje osvobodilo. Želi si, da bi ta prerok prišel tudi v njegov kraj in da bi ga vsaj videl, če že ne bi mogel z njim govoriti.
Zahej ni bil le mož želja, ampak je bil tudi mož dejanj. To je dokazal s potezo, ki je ne bi bil vsakdo sposoben. Da otroci plezajo na drevesa, je razumljivo. Da pa spleza na drevo odrasel človek, mora imeti poseben razlog. Zahej ga je imel. Ko je zvedel, da Jezus potuje skozi domače mesto, je splezal na drevo, da bi ga videl. Bil je namreč majhne postave. Dosegel je, kar si je dolgo želel.
Jezusu je ta prostodušnost ugajala. Nagradil jo je. Pod drevesom se je ustavil, Zaheja nagovoril in se dal povabiti v njegovo hišo. Ta pa je vnovič pokazal, da je mož dejanj. Jezusa in njegovo spremstvo je pogostil, polovico imetja je razdelil ubogim, prevare in goljufije pa je poravnal.
Kdaj pa bodo naše želje postale dejanja?

Zadnja postaja.

(Lk 20,27–38)

V tem mesecu se je gotovo vsak od nas ustavil in pomudil tudi na kraju, ki je svet in skrivnosten. O njem nam naš pesnik Župančič poje: »Tihi, skrivnostni tisti so hrami …« Tam človek utihne in gre vsaj za nekaj minut vase. Misel poleti v preteklost, spomin oživi na ljubljeni obraz, na dragega človeka.
Jesen je tako čas, ko se marsikdo ustavi in zamisli: Kam grem, kakšna prihodnost je pred menoj in od kod prihajam? Kdo sem?
Človekovo življenje je odprto v dve smeri, v dve skrivnosti. Pred rojstvom in po smrti – na obeh koncih smo pogreznjeni v nepoznano, v skrivnost, v večnost, iz katere smo izšli in v večnost, v katero gremo. Ali pa morda iz enega niča v drugi nič?
»Ničesar ni, samo tema,« pravijo nekateri. Spoštovanja vredno mnenje – kdor ga prenese, kdor lahko z njim živi. Ima pa eno pomanjkljivost, ki je v tem, da mu manjkajo dokazi.
Domnevam, da bo takšen človek prisluhnil, če bo slišal, da je nekdo, ki ga ima mnogo ljudi na tem svetu za Božjega Sina, pred več kot dva tisoč leti govoril o nekem drugem , prihodnjem veku in o vstajenju od mrtvih. Kako je že rekel? »Tisti, ki dosežejo oni svet, ne morejo več umreti. Enaki so angelom, saj so Božji otroci in jih čaka vstajenje. Da, mrtvi bodo vstali. Kajti Bog ni Bog mrtvih, ampak živih. Njemu vsi živijo. Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, vekomaj ne bo umrl.«
Onstran torej le nista samo tema in pogreznitev v nič. Pa pravijo: Nihče se ni vrnil, da bi povedal. Pač, nekdo se je vrnil, živ se je vrnil iz predora smrti. Zanimivo je, da sprva celo njegovi najbližji prijatelji niso mogli verjeti lastnim očem. Toda od tiste prve velike noči je vse drugače. Zadnja postaja – cilj na koncu predora je znan.

Smrt.

Sveti Frančišek Asiški jo imenuje sestra, Prešeren ji v Sonetih nesreče kliče: prijazna smrt, predolgo se ne mudi (pa ni bil nič kaj preveč svet), ljudje pa bežijo pred njo, kot da bi ne vedeli, da ji ni moč ubežati. Zato pa skušajo pregnati sleherno misel in spomin nanjo. Samo poglejte, kako počasi izginjajo pokopališča okoli cerkva. Stoletja so naši predniki počivali tako rekoč sredi naselij, v neprekinjenem stiku in pogovoru z živimi, zdaj pa so jih slednji (ki jim pravzaprav le še pogojno lahko rečemo živi) odrinili na obrobja mest, skupaj s skladišči in trgovskimi centri. Namesto da bi naši otroci sprejeli, ali še bolje povedano, dojeli smrt kot del življenjskega ciklusa, se s smrtjo srečujejo šele, ko jim pogine hrček ali zlata ribica. In že ob tem nam stroka skoraj priporoča psihoterapevta.
Smrt nastopa le še v vicih, filmih in reklamah. Ljudje, ki našo vero označujejo za praznoverje, bodo prav v teh dneh izvotlili buče, jih osvetlili in praznovali … Kaj že? Noč čarovnic! Vse le zato, da bi prikrili in utišali lastno izvotljenost in temo. Še praznik vseh svetih so nam, hvala Bogu neuspešno, skušali prebarvati v dan mrtvih! Človek bi rad večno živel in zato skuša na vse načine uničiti ali vsaj pretentati smrt, vendar pa le tisti, ki sprejme, razume in vzljubi smrt, doseže večno življenje.
Morda se bo kdo čudil, da pišem o ljudeh, kot da sam nisem človek. Vendar vse bolj spoznavam, da verujoči nismo od tega sveta, kakor piše evangelist Janez, da smo svojevrstni »vesoljci«, ali kot pravi Slomšek: »V nebesih sem doma, od tega ne sveta …«!
In še: da mi ne bo kdo zameril, ker sem ljubega Prešerna označil za »nesvetega«, saj trdno verjamem, da je že »med svetimi«. Sem pa prav v teh dneh spoznal, da nebesa ne zahtevajo popolnosti, temveč le vero in dobroto.

Praznik vseh svetih. (1. november)

Za vernega kristjana ni dan mrtvih, ampak slovesen praznik veselja, ker so mnogi naši verni bratje in sestre že dosegli nebeško slavo in jih že častimo na naših oltarjih. Praznik spada med največje krščanske praznike. V ospredju so naši poveličani člani Cerkve, ki se že radujejo nebeške slave in poveličanja. Mnoge Cerkev pozna, jih občuduje in nam daje za zgled, naj jih v svojem življenju posnemamo. Praznik VSEH SVETIH je zapovedan, kar pomeni, da se ta dan kristjan zagotovo udeleži svete maše.  
Razpored maš na praznik je na zadnji strani Oznanil. Vse štiri dele rožnega venca bomo začeli moliti ob 7. 40. vabljeni!
Na praznični dan popoldne se ob 14. 30 uri zberemo k molitvam na pokopališču v Stožicah, da bi molili za vse rajne, ki še potrebujejo naše molitve in pomoči. Vera nas uči, da moramo v kraj očiščevanja, če na zemlji nismo zadostili za svoje grehe. Zato mnoge sveče in rože rajnim ne pomagajo, so pač izraz našega spoštovanja in spomina na rajne.
Rajnim in sebi lahko pomagamo s tem, da prejmemo zakramente sv. spovedi in vrednega sv. obhajila. Kdor prejme sv. zakramenta spovedi in obhajila, obišče cerkev ali pokopališče, moli vsaj Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu za rajne in po papeževem namenu, LAHKO NAMENI RAJNIM POPOLNI ODPUSTEK, s katerim so rajni rešeni časnih in večnih kazni. Ali imam toliko vere in zaupanja v ta dar Cerkve?
Na ljubljanskih Žalah bodo v cerkvi Vseh svetih sv. maše vsako polno uro od 7. do 18. Ob 15. uri bo somaševanje vodil nadškof Stanislav Zore. Ob 14. 15. bo škof vodil molitev za rajne pri spomeniku padlim v vojni za Slovenijo, ob 16. uri pa pri duhovniških grobovih. Ob 20. uri bo molitveno bogoslužje za mlade. Vsi mladi lepo vabljeni!

Spomin vernih rajnih (2. november)

RAJNIM LAHKO POMAGAMO tudi tako, da darujemo zanje svete maše.
Prav je, da ne samo ta dan ampak tudi druge dneve v letu darujemo več maš po namenu pokojnika, ki bi se lahko opravile v domači župniji kadar bi bilo mogoče (torej niso zapisane v Oznanilih), ali pa bi se lahko oddale na škofijo in bi s tem pomagali tistim župnijam, kjer ni več toliko mašnih namenov, da bi mašnik lahko daroval mašo vsak dan. Duhovniki smo še vedno odvisni od mašnih namenov, ki so edini vir našega dohodka. V nekaterih župnijah verniki na ta način »podpirajo« še enega ali celo dva duhovnika mesečno (toliko mašnih namenov župnik odda na škofijo).


Karitas - akcija za 1. november - pomoč ljudem v stiski.

Ob prazniku vseh svetih ste povabljeni, da na grobu prižgete kakšno svečko manj, sredstva pa namenite župnijski Karitas za pomoč ljudem v stiski. S temi sredstvi ljudem v stiski pomagamo pri plačevanju položnic ... Svečke boste lahko dobili v soboto, 20. 10. ali v nedeljo, 21. 10 in soboto 27. 10. in nedeljo 28. 10. V škatlo poleg sveč pa boste lahko darovali svoj dar.

Sv. Cecilija, zavetnica cerkvenega petja.

V petek, 22. 11. praznujemo god sv. Cecilije, zavetnice cerkvenega petja. To je za pevce največji praznik. Ob tej priložnosti, bi vam rad čestital, hkrati pa se tudi zahvalil obema zboroma, Mešanemu cerkvenemu pevskemu zboru in družinskemu zboru za vaše nesebično žrtvovanje in sodelovanje pri nedeljskih svetih mašah in praznikih. Petje ni enostavna stvar, saj je potrebno redno hoditi na vaje, to pomeni žrtvovati nekaj svojega prostega časa, hkrati pa prevzeti veliko odgovornost, da bo brez mene ob nedeljah na koru praznina in tudi petje ne bo táko kot bi moralo biti.
Nenazadnje pa bi se rad za dobro delo zahvalil zborovodkinji ge. Mojci Sušnik in organistki ge. Martini Marinko, kitaristom in drugim instumentalistom, ki sodelujete pri družinskem pevskem zboru. Naj Bog še naprej spremlja z obilnim blagoslovom vaše delo. Bog lonaj.
V soboto, 23. 11., bomo pri večerni sveti maši slovesno praznovali god sv. Cecilije. Vernike vabim, da tudi s svojo udeležbo pri tej sveti maši, skupaj damo priznanje za trud župnijskima zboroma.
Ni pa odveč povabilo in spodbuda za nove pevce, ki bi se vključili v naše župnijske zbore. KORAJŽA VELJA!

Dogodki v naši župniji za naslednjih pet tednov.

Družabniki imajo srečanje v sredo, 6. 11., po večerni sveti maši.
Asistenti imajo srečanje v petek, 8. 11. z začetkom pri večerni sveti maši in nadaljevanjem v župnišču.
Ministranti imajo srečanje v soboto, 9. 11, ob 9. uri.
Molitvena skupina ima srečanje v četrtek, 14. 11., ob 14.30 v cerkvi.
Zakonska skupina »MI« ima srečanje v sredo, 20. 11., ob 20.
Kateheza za odrasle bo v četrtek, 21. 11., ob 19. 30.
Literarni večer bo v sredo, 27. 11., ob 19. 45 v župnijski dvorani.
Biblična skupina ima srečanje v četrtek, 28. 11., ob 19.30.
Ministranti imajo srečanje v soboto, 9. 11, ob 9. uri.
Župnijski pevski zbor ima vaje vsak četrtek ob 20. uri. Vabljeni novi pevci.
Družinski pevski zbor ima pevske vaje vsak četrtek ob 18. Vabimo družine, ki rade prepevajo, da se nam pridružite.

Prvi petek

je letos 1. 11., zato bom bolnike in ostarele na domu obiskoval v petek 8. 11.

Župnijski rožni venec.

Vse molivce, ki ste vključeni v župnijski rožni venec vabim, da se udeležite svete maše na prvo soboto v novembru, 2. 11.
V novembru oktobru bomo v župnijskem rožnem vencu molili »za nove duhovne poklice« (splošni namen) ter »za našo župnijo« (poseben namen).
Če bi kdo od vas, dragi župljani, želel sporočiti molitveni namen, po katerem bi v živem rožnem vencu še posebej molili, naj to stori v župnišču.

Prvo- in tretjenedeljsko darovanje.

Nabirka tretje nedelje v mesecu je namenjena za obnovo.
V nedeljo, 17. 11., bo nabirka namenjena za obnovo.
Zahvala vsem, ki darujete na prvo nedeljo v mesecu za potrebe župnije. Zaradi vaših darov lahko žup­nija »normalno živi«.
Prvonedeljsko darovanje bo v nedeljo, 3. 11.

Pogrebi.

Cerkveno pokopana so bili:
Marija Pelcar, Stožice;
Frančiška Klemen r. Škerl, Ul. pohorskega bataljona;
Pavlina Dolničar z. Kraševec, Omahnova;
Anica Pufek, Hubadova
Gospod, daj jim večni mir in pokoj.

Mašni nameni.

V mesecu novembru sprejemamo maše za mesec februar. Staro leto je polno, v januarju pa je še nekaj prostih namenov. Pridite in darujte za svete maše.

Lokacija:
Print Friendly and PDF