Preskoči na vsebino


5. 7. - 29. 8. 2020

Dobri pastir je …

(Jn 10,11–16)

V zgodovini Izraela je bilo mnogo pastirjev. Nekateri so bili dobri in skrbni. Nihče pa ni vzbudil toliko pozornosti kot Jezus Kristus. Ljudje so njegove besede dojeli kot vir in smisel življenja. Njegova dela so pomenila skrb in bližino.
Dobri pastir skrbi za čredo. Ni izven črede, ampak se nahaja sredi črede. Pomenljivo je povedal papež Frančišek: »Pastir mora imeti vonj po ovcah.« Odsotnost tega vonja dokazuje, da ne pase ovac, ampak jih samo izkorišča sebi v prid. Taki so najemniki, ki zbežijo pred volkovi. Njihova edina skrb je prodaja črede, zaslužek in bogatenje. Dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega. To ni umska sposobnost spomina, ampak mnogo več. Poznati ovce pomeni hoteti jim dobro, ljubiti jih, za njih celo darovati življenje. Z Jezusom Bog vstopa v človeško zgodovino. Njega so napovedovali preroki, da bi zbral razkropljene v skupnost Božjih otrok. Jezus kot Dobri pastir pooseblja veličino in hkrati nežnost Boga. Odnos pastirja do ovac primerja z odnosom med njim in Očetom. Kot je Oče vreden Sinove ljubezni, tako so ovce vredne pastirjeve ljubezni. Pomeni, da Jezus, Dobri pastir, nič manj ne ljubi ljudi, kot ljubi svojega Očeta. Gre za brezpogojno ljubezen, ki se za nas do konca daruje na križu. »Dobri pastir da svoje življenje za ovce«. Krotko je dovolil, da so ga ponižali v klavno ovco.
Jezusovo obljubo, da mora poskrbeti tudi za ovce, ki niso iz tega hleva in jih pripeljati in bodo poslušale njegov glas in bo ena čreda, en pastir, sta kot Božji klic dojela sveta brata Ciril in Metod. Zapustila sta domači Solun, se odpovedala visoko razvitemu kulturnemu prostoru Bizanca, varnosti grške tradicije in se odzvala prošnji moravskega kneza Rastislava ter leta 862 odšla misijonarit med Slovane. Širila sta krščansko oznanilo med naše prednike. Gotovo je bilo zanju najbolj boleče, da so nekateri, ki so se imeli za dobre pastirje, ovirali njuno delo. V bogoslužju niso trpeli slovanskih besed. Niso dojeli, da v čredi ne sme biti diskriminacije. Ljubezen Dobrega pastirja ni selektivna in nikogar ne izključuje. Število v čredi ni omejeno, ampak je neskončno. Med ovcami ni razlik. Edina skrb Dobrega pastirja je torej, da se katera od ovac ne izgubi.

Malo več potrpljenja.

(Mt 13,24–43)

Bog ve vse o nas, pozna nas do zadnjega vlakenca. Ve, da smo narejeni iz mehkega lesa, ki se hitro zlomi, iz snovi, ki se brž razbije, zato z nami zelo potrpi. Trmasto nas ima za dobre in pričakuje, da bi dobri tudi resnično postali. K temu nas opominja tudi današnji evangelij. Za naše vsakdanje življenje nam daje dragocen nauk: »Za Božjo voljo, ne bodite nepotrpežljivi! Ne pričakujte, da bi bili vaši otroci bitja iz čistega zlata! Poglejte sami sebe, kakšni ste. Kako naj bodo potem ljudje okoli vas popolni? Povsod se lahko pojavi pleve, ljuljka.«
Radi pravijo, da je na svetu veliko slabega. Istočasno pa pozabljamo, da je veliko slabega v slehernem od nas. Pa je vsak človek svet v malem. Naša dolžnost je, d a v nas samih gradimo boljši svet, da izkoreninjamo plevel iz njiv svojih src. »Vsak naj pred svojim pragom pometa,« nam veleva slovenska ljudska modrost. To znamo uporabiti, kadar mislimo na druge. Če nam ljudje kdaj (tudi upravičeno) očitajo: tak si in tak, se branimo, naj raje sami sebe pogledajo!
Nekoč sem v nekem humorističnem časopisu videli tole šalo: narisani sta bili dve čarovnici, ki sta leteli vsaka na svoji metli in se pogovarjali o svojih »vozilih«. Hvalili sta vsaka svojo metlo. Ena od njiju je rekla, da ima njena metla to odliko, da pometa tudi pred njenim pragom. To je namen metle.
To je tudi namen poslušanja Božje besede: ko slišimo, kaj nam pravi Jezus, naj bi znali pomesti pred pragom svoje duše, svojega življenja. Potrpežljivo moramo delati za to, da se poboljšamo, vztrajno se moramo truditi, da postane Jezusov nauk naše življenjsko vodilo. Ko bomo videli, kako težavno je to delo pri nas, ne bomo nestrpni do drugih, ampak bomo podobni nebeškemu Očetu tudi v potrpežljivosti. Dokler se ura življenja ne izteče, so vsakemu človeku na stežaj odprta vrata Božjega usmiljenja.

Božja roka nas nasičuje.

(Mt 14,13–21)

Mnogi rečejo: »Kar imam, moram pošteno prigarati, vse je sad mojih žuljev, nobene reči mi ni nihče podaril, tudi Bog ne! Pri darovanju mašnik, ko prinaša kruh, moli: »Hvaljen Bog, Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh, tebi ga prinašamo: sad zemlje in dela človeških rok, naj nam postane kruh življenja.« Bog nam podarja kruh. Podarjen nam je kot sad našega dela, znoja in žuljev, kot sad zemlje, ki jo je bilo potrebno pognojiti, zorati, posejati, požeti … Koliko dela! Bog nam je pri tem podaril pomlad in poletje, dež in sonce, da je žito raslo; podaril nam je veliko parov močnih rok, da so obdelovale njivo. Kako bi še mogli reči, da je laž govoriti, kako je vse Božji dar?
Pred našimi očmi se neprestano ponavlja čudež pomnožitve kruha, o katerem poroča današnji evangelij, vendar zdaj na drugačen način, ki pa ni nič manj čudovit in čudežen. Jezus je s petimi hlebi in z dvema ribama nasitil pet tisoč mož, zdaj pa Bog iz enega zrna privabi v življenje žitni klas, ki bo nosil dvajset, trideset zrn. Tudi to so čudeži, ki pa se ne godijo brez človekovega sodelovanja.
Darovi kruha in vina pri maši so simbol našega dela in naporov ter izraz našega priznanja, da bi bilo brez Božje pomoči naše delo brez pravega uspeha. Med mašo se ti darovi spremenijo v Jezusovo telo in kri. Pri obhajilu smo vsi povabljeni, da se nasitimo s to Božjo hrano. »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo!« reče duhovnik, ko pokaže sveto hostijo. Vsi slišimo te besede, a nas ne ganejo prav posebno. Kadar je kakšna gostija denimo nova maša ali ohcet, bi bili vsi radi med povabljenci in ponavadi je zmeraj kakšna zamera, ker ta ali oni ni bil povabljen, čeprav je »v žlahti« s slavljencem. Pa kaj je ohcet ali novomašno kosilo v primeri z Božjim obedom! Namen obhajila je, da bi bilo, ko prejmemo Božji dar Jezusovega telesa, naše življenje spremenjeno v Božjo službo.

Mati Marija pazi na nas kakor na svoje otroke.

(Lk 1,39–56)

Na praznik Marijinega vnebovzetja je prav, da ponovno izpostavimo, da je brezmadežna Devica kot dobra mati, ki pazi na svoje otroke, posreduje za nas v nebesih. Naj nas Marija s svojim življenjem uči, kaj pomeni biti misijonar-učenec. Vsakič, ko molimo Angelovo češčenje, se spominjamo dogodka, ki je za vedno spremenil zgodovino človeštva. Ko je nadangel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala mati Jezusa Odrešenika, je, čeprav ni povsem razumela oznanila, zaupala Bogu in mu odgovorila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Ampak kaj je storila takoj potem? Potem ko je prejela milost postati mati Utelešene Besede, tega daru ni zadržala zase, zapustila je svoj dom in šla hitro pomagat sorodnici Elizabeti, ki je potrebovala pomoč (prim.Lk 1,38-39). Ko je pod srcem nosila Jezusa, je izvršila dejanje ljubezni, dobrodelnosti, konkretnega služenja. In vse to je storila v naglici!
To je naš vzor. Ona, ki je od Boga prejela najdragocenejši dar, je odgovorila tako, da se je odpravila na pot, da bi služila in prinašala Jezusa. Prosimo Našo Gospo, da tudi nam pomaga, da bomo Kristusovo veselje prinašali v naše družine, našim znancem, prijateljem, vsakomur. Nikoli se ne bojte biti velikodušni z Jezusom. Splača se! Pojdite pogumno in velikodušno v svet, da bosta lahko vsak mož in vsaka žena srečala Gospoda.
Na priprošnjo naše vnebovzete Gospe prosimo za luč Svetega Duha na našem življenjskem potovanju. Naj bo v nas pogum in zaupanje v Božjo in njeno materinsko pomoč na slehernem koraku, ki nas bo vodil do naslednje postaje. Po njeni zaslugi naj iz našega vsakdana vselej izžareva veselo praznovanja vere in ljubezni do Kristusa, ki ga je ona sama prinesla med nas, da bi nas popeljal v resnično Življenje.

Ko si preprosto spočijem …

»Šest let sej na svoji zemlji in spravljaj njene pridelke! Sedmo leto pa jo pusti, naj počiva in leži neobdelana; naj jedo od nje siromaki tvojega ljudstva in kar še ostane, naj pojedo poljske živali! Prav tako delaj s svojim vinogradom in s svojim oljčnim nasadom! Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,10–12)
Če se spočijemo, s tem ne služimo le samim sebi, ampak tudi svetu. Toda danes je dan počitka, nedelja, pogosto postala dan, v katerem še bolj obremenjujemo svet z zabavami, ki niso niti najmanj obzirne do okolja.
Naš počitek naj bi dobro del tudi stvarstvu, živalim in rastlinam. Toda izgubili smo čut za počivanje. Nadomestili smo ga s prostim časom, ki pa ni več prežet s počivanjem, ampak z mrzličnim nemirom.
Pascal Bruckner, francoski filozof, je ta mrzlični nemir sarkastično opisal kot znamenje novega tipa človeka: Identificira »hiperaktivnega izvrševalca ničesar, ki je vedno v pripravljenosti, pripravljen, da zavzame Babel zabave«. Prepričan je, da bo prosti čas »kmalu prekletstvo siromakov, usoda plebejcev, obsojenih na kruh in igre« (Bruckner, Ich leide, also bin ich).
Besedilo iz Druge Mojzesove knjige nas vabi, da svojega počitka ne bi obilno organizirali in da se ne bi vozili daleč proč, da bi našli svoj oddih. Zadostuje že, da zaznamo mir v svoji lastni sobi. Potrebno je le, da sedemo, zapremo okno, ugasnemo radio in televizijo in že lahko uživamo v miru svoje sobe.
Spočijemo si lahko zelo preprosto, ne da bi nam bilo za to treba veliko storiti. Tudi sprehod po bližnjem gozdu je lahko intenzivna izkušnja počitka. Uživamo, medtem ko preprosto počasi stopamo skozi gozd ali skozi park in si predstavljamo: sedaj nam ni treba ničesar storiti, lahko smo preprosto tukaj. In to dobro dene tudi našemu okolju.

Župnijski rožni venec.

V mesecu juliju bomo v župnijskem rožnem vencu molili za nove duhovne poklice (splošni namen) in »za odvrnitev kuge virusa« (posebni namen).
V mesecu avgustu bomo v župnijskem rožnem vencu molili za nove duhovne poklice (splošni namen) in »za odvrnitev kuge virusa« (posebni namen).
Če bi kdo od vas, dragi župljani, želel sporočiti molitveni namen, po katerem bi v živem rožnem vencu še posebej molili, naj to stori v župnišču.


Prvo- in tretjenedeljsko darovanje.

Zahvala vsem, ki darujete na tretjo nedeljo v mesecu in tako zbirate sredstva za obnovo. V juniju se je zbralo 540,22 €. Tretjenedeljska nabirka v juliju bo v nedeljo, 19. 7., v avgustu pa 16. 8.
Zahvala vsem, ki darujete na prvo nedeljo v mesecu za potrebe župnije. Zaradi vaših darov lahko žup­nija »normalno živi«.
Prvonedeljsko darovanje v juliju bo v nedeljo, 5. 7., v avgustu pa 2. 8.

Krsti.

Krščena je bila:
Inja Boh, Presetnikova.
Čestitke Inji, njenim staršem in botri.

Pogrebi.

Cerkveno pokopani so bili:
Marija Celnar r. Sintič, Vojkova;
Dušan Bostič, Komanova;
Jožica Bivic r. Podržaj, Puhova;
Zofija Gnezda r. Košak, Vojkova;
Anton Okorn, Ul. aktivistov.
Gospod, daj jim večni mir in pokoj.

Mašni nameni.

V mesecu juliju sprejemamo maše za meseca oktober in november. Meseca avgusta ne sprejemamo svetih maš. Vabimo vas: Pridite in darujte za svete maše.

Lokacija:
Print Friendly and PDF