Preskoči na vsebino


25. 10. - 21. 11. 2020

Bog prihaja, da nas obogati.

(Mr 13,33–37)

Ob času preroka Izaija, adventnega klicarja, je bil izvoljeni judovski narod v babilonski sužnosti. To je bila Božja kazen za nezvestobo sinajski zavezi. Judje so to slovesno pogodbo prelahko jemali. Ko je Bog dokazal, da misli resno, so se v sužnosti sklicevali na Božje usmiljenje. Tudi slovenski narod se v sedanjih časih vse bolj odtujuje veri svojih prednikov. Bomo lahko našli toliko ponižnosti in notranje moči, da se bomo kot Judje v preizkušnjah obrnili k Bogu?
Prevladujoče razpoloženje adventnega časa je hrepenenje po Odrešeniku. Štirje adventni tedni ponazarjajo tisočletno hrepenenje človeštva po Odrešeniku. Ob tem naj bi tudi mi sami osebno zahrepeneli po njem. Mnogi so se zadovoljili z majhnimi sodobnimi »odrešeniki« od vsakdanjih skrbi: odrešila sta jih jed in pijača, zadovoljili so se, če so bile potešene druge njihove potrebe. Veliki duhovi, taki, ki peljejo človeško zgodovino naprej, pa so čutili, da je svet okrnjen, da je človek razklan. Čutili so, kar je izrazil prerok Izaija v današnjem prvem berilu: »Postali smo vsi skupaj kakor nečistnik in vsa naša pravična dela kakor umazan obleka.« Že v stari zavezi so taki veliki, Božji ljudje spoznali, da je pravi Bog neskončno dober, da hoče človeku dobro in da vedno On naredi prvi korak k njemu. Odrešenja si nismo zaslužili, podarjeno nam je bilo. To velja za človeštvo, torej velja zame osebno.
Če sprejmemo Jezusa, govori apostol Pavel v drugem berilu, nas vera vanj obogati v vsem. Bog je bogat, hoče samo našo pripravljenost, naše srce. Ne zanima ga naše bogastvo, ampak le naša revščina. Če resnično sprejmemo Boga v svoje življenje, če dejansko verujemo vanj, moramo nujno postati boljši, človeško bogatejši. Bog nas nikoli ne razočara, ne pusti nas praznih. Bog je namreč zvest.

Nekaj, kar je višje.

Mr 1,1–8

Četudi stojimo pod mogočno goro in se zazremo proti njenemu vrhu, naš pogled ne zajema zgolj nekaj najbližjih skal ali celo vrhov, temveč tudi vsaj kanček neba, nekaj kar je višje od samega vrha.
Evangelij današnje nedelje pove nekaj podobnega. Jezus, ki je pomešan med Janezovimi poslušalci in je na prvi pogled enak drugim, Je v resnici višji od njih in jih vse presega.
Ljudje so bili vedno grešni. Vedno so tudi čutili potrebo po spreobračanju. V vseh časih so se pojavljali preroki, ki so človeštvo, pogreznjeno v telesnost in uživaštvo, klicali k svetosti.
Nekaj takega opažamo tudi danes. Vse več ljudi je naveličanih lova za telesnimi užitki. Ne verjamejo v srečo, ki jo obljubljajo preroki spolnosti, drog in zabave. Lačni postajajo nečesa višjega, kar bi jim nahranilo dušo. V stvarstvu slutijo neko duhovnost in svetost. Zato se na knjižnem trgu pa tudi na spletu ponuja vse več branja, ki razpravlja o ponotranjenju, o duhovnosti in celo svetosti. Prav tako se ponuja vse več izvedencev – medna prihajajo od drugod – ki so  nas pripravljeni v to duhovnost uvajati.
Opažamo pa, da se omenjeni izvedenci v večini primerov ne navdihujejo ob krščanstvu. Ne priznavajo osebnega Boga. Stvarem pripisujejo svetost, ki naj bi jo imeli v sebi. Mi pa smo prepričani, da ima vsaka duhovnost in svetost izvor le v osebnem Bogu. Stvari so enake nam ali pa nižje od nas. Naj jih imamo še za tako svete, nobeni od njih nismo odgovorni in nobena nam ne more dati, česar nima. Edino osebni Bog nas presega ter nas po poti pokore in spreobračanja čisti ter dviga v svoje višine. Te pa so daleč nad vsem ostalim.

Razsvetlimo okolje z božjo lučjo.

Jn 1,6–8.19–28

V teh predbožičnih dneh, ko smo vendarle nekoliko »bolj mehki«, se najbrž včasih potrudimo, da bi pozorneje služili ljudem okoli nas (pa naj gre za družino ali širše). Ko pa so prazniki mimo, je spet vse po starem. Toda Jezus je prišel, da bi bil med nami ne samo en dan, en teden ali kašen mesec, ampak vedno, vsak trenutek. Njegovo bližino naj bi čutili v ljudeh ob sebi, kajti – kot izpovedujemo v veri – On se je učlovečil. Zavest Božje bližine naj vernega človeka napolnjuje z veseljem, z življenjsko vedrino in iskrenim služenjem.
»Bil je človek, od Boga poslan, da bi pričeval o luči,« nam govori danes v evangeliju apostol Janez. Iz vsakdanjega življenja vemo, da so dobri ljudje kakor luči, ki s svojo dobroto prinašajo v okolico svetlobo in toplino. Svetloba je znanilka veselja. Pred božičnimi prazniki so naša mesta polna migetajočih lučk, ki jih imamo radi, saj je v vsakem od nas nekaj otroka. In vsak otrok je navdušen nad tem. Vsak otrok pa nosi v sebi tudi hrepenenje po luči. Najpomembneje je, da se trudimo za to, da bi bili luč drug drugemu. In to bomo, če bosta v nas Kristusova svetloba in toplota njegove ljubezni. S sebičnostjo, kar je v bistvu vsak greh, hote ugašamo v sebi Božjo svetlobo in širimo okoli sebe mrzlo temo.
»Gospod, ti nam prižigaš luč upanja in v tvoji svetlobi nam vse postaja svetlo,« molimo duhovniki v svojih bogoslužnih molitvah. V tej molitvi je zajet smisel božičnega praznika: Jezusovo učlovečenje, njegovo rojstvo in bivanje med nami prižiga luč upanja, ki osvetljuje vse naše življenje. Bog želi, da s to svetlobo prežarimo svoja srca in jo izžarevamo okoli sebe. Naše okolje naj bo razsvetljeno, pa ne le v času okrog božiča, ne z umetnimi lučkami, ampak z Božjo lučjo v nas.

Prvi petek in sobota.

Petek, 4. 12., je prvi v mesecu, namenjen češčenju Srca Jezusovega.  Vabim vas, da doma iz molitvenika izberete Litanije Srca in jih doma v družinskem krogu pobožno zmolite.
Dopoldne in popoldne obhajilo bolnikov in ostarelih na domu.
Sobota, 5. 12., je prva po prvem petku v mesecu, namenjena češčenju Marijinega srca. Prav tako vas vabim, da v družinskem krogu zmolite litanije Matere Božje.
Prav je, da tudi v tem času, ko ni mogoče oditi v cerkev, v družinskem krogu postane in ostane družinska molitev kot osrednje bogoslužje domačega ognjišča.

Pogrebi.

Cerkveno pokopani so bili:
Vladimir Berglez, Šarhova;
Franc Miklavčič, Robičeva;
Dušan Ahlin, Vojkova;
Milica Štefe r. Pogeljšek, Slovenčeva;
Marijan Kunstelj,  Grintovška;
Martin Milak, Trebinjska;
Matjaž Malenšek, Kalingerjeva
Gospod, daj jim večni mir in pokoj.

Župnijski rožni venec. 

Molitvena namena ostaneta enaka kot v mesecu oktobru.

Darovi za cerkev.

V tem času, ko ne moremo v cerkev k bogoslužju, lahko darujete svoje darove tako, da jih oddate v župnijski nabiralnik, ali pa jih nakažete na župnijski tekoči račun, ki je odprt pri NKBM: SI56 0430 2000 3308 363 (pri NKBM) in pripisom »Darovi vernikov«. Bog lonaj!

Uradne ure.

Župnijska pisarna v tem času deluje nemoteno. Do ukinitve trenutnih omejitev bodo uradne ure ob ponedeljekih in petkih od 18. – 18.30.

Mašni nameni. 

V mesecu decembru sprejemamo maše za mesec januar in februar in marec. Pridite in darujte za svete maše.

Lokacija:
Print Friendly and PDF