POSTNI ČAS JE TU, KAJ PA TI?

S pepelnico začenjamo 40-dnevni postni čas, čas priprave na veliko noč. Post ni le premagovanje v jedi, ampak tudi izogibanje neprimernemu govorjenju in slabim navadam, prav pa je, da vključuje še odpoved dobrinam, ki jih namenimo tistim, ki so v stiski. Verniki se držimo posta vseh štirideset postnih dni, še posebej pa nam je kot strogi post zapovedan na pepelnico in na veliki petek.

Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24). Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče ‘Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš,‘ napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

   Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. 

   Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenem odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas tako duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.