Gospodova molitev: Oče naš

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja,
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Kaj je izvir molitve očenaš?

Jezus nas je naučil to nenadomestljivo krščansko molitev očenaš, ko ga je eden njegovih učencev nekoč videl moliti in ga prosil: “Gospod, nauči nas moliti” (Lk 11,1). Bogoslužno izročilo Cerkve je vedno uporabljalo besedilo sv. Mateja (6,9-13).

Kakšno je mesto očenaša v Svetem pismu?

Očenaš je “povzetek celotnega evangelija” (Tertulijan), “najpopolnejša molitev” (sveti Tomaž Akvinski). Postavljena je v središče govora na gori in v obliki molitve povzema bistveno vsebino evangelija.

Zakaj se imenuje “Gospodova molitev”?

Očenaš se imenuje “Gospodova molitev” zato, ker nas jo je naučil sam Gospod Jezus.

Kakšno mesto zavzema očenaš v molitvi Cerkve?

Očenaš je najodličnejša molitev Cerkve. Pri krstu je “izročena” božjim otrokom, da bi izrazila njihovo prerojenje za novo življenje. Evharistija razodeva njegov polni pomen: njegove prošnje, ki se opirajo na že uresničeno skrivnost odrešenja, bodo ob Gospodovem prihodu popolnoma uslišane. Očenaš je sestavni del molitvenega bogoslužja.

Zakaj si lahko “drznemo polni zaupanja” bližati se k Očetu?

Zato, ker nas Jezus, naš Odrešenik, vodi pred Očetovo obličje in nas njegov Duh napravlja za božje otroke. Tako smemo moliti očenaš s preprostim, otroškim zaupanjem, veselo gotovostjo, ponižno drznostjo in gotovostjo, da smo ljubljeni in bomo uslišani.

Kako je mogoče klicati Boga za “Očeta”?

Boga moremo klicati za “Očeta”, ker nam ga je razodel učlovečeni Božji Sin in nam ga njegov Duh daje spoznati. Klicanje Očeta nam daje vstopati v njegovo skrivnost v vedno novem čudenju in prebuja v nas hrepenenje, da bi živeli kot božji otroci. Z Gospodovo molitvijo se torej zavedamo, da smo Očetovi otroci v Sinu.

Zakaj rečemo Oče “naš”?

Beseda “naš” izraža povsem nov odnos do Boga. Kadar molimo k Očetu, ga častimo in poveličujemo skupaj s Sinom in Svetim Duhom. V Kristusu smo “njegovo” ljudstvo in on je “naš” Bog, zdaj in na vekomaj. Oče “naš” rečemo zato, ker je Kristusova Cerkev občestvo mnogih bratov in sester, ki so “eno srce in ena duša”.

S kakšnim duhom občestva in poslanstva molimo k Bogu, “našemu” Očetu?

Molitev k “našemu” Očetu je skupna dobrina vseh krščenih. Zato kristjani čutijo nujni klic, da skupaj z Jezusom molijo za edinost njegovih učencev. Moliti “očenaš” pomeni moliti z vsemi in za vse ljudi, da bi spoznali edinega, pravega Boga in postali eno.

Kaj pomeni izraz “ki si v nebesih”?

Ta svetopisemski izraz ne pomeni kraja, temveč način biti: Bog je onkraj vsega in nad vsem. Ta izraz naznačuje veličastvo in svetost Boga samega, a tudi njegovo navzočnost v srcu pravičnih. Nebesa, Očetova hiša,je resnična domovina, kamor težimo v upanju, medtem ko smo še na zemlji. “S Kristusom skriti v Bogu” (Kol 3,3), že živimo v nebesih.

Kako je sestavljena Gospodova molitev?

Vsebuje sedem prošenj Bogu Očetu. Prve tri so bolj naravnane na Boga in nas vodijo k njemu zaradi njegove slave: bistvo ljubezni je, da najprej mislimo na ljubljenega. Polagajo nam na srce, za kaj naj ga posebej prosimo: za posvečenje njegovega imena, za prihod njegovega kraljestva in za izpolnjevanje njegove volje. Druge štiri postavljajo pred Očeta usmiljenja naše potrebe in pričakovanja: prosimo ga, da bi nas nahranil, nam odpustil, nas podpiral v skušnjavah in nas rešil zla.

Kaj pomeni: “Posvečeno bodi tvoje ime”?

Posvečevati božje ime je pred vsem hvalnica, ki priznava Boga kot svetega. Bog je Mojzesu razodel svoje sveto ime. Hotel je, naj mu bo njegovo ljudstvo posvečeno kot sveto ljudstvo, v katerem prebiva.

Kako je božje ime posvečeno v nas in v svetu?

Bog nas kliče k svetosti (1 Tes 4,7). Posvečevati njegovo pomeni hrepeneti po tem, da bi krstno posvečenje preželo vse naše življenje. Vrhu tega pomeni, da s svojim življenjem in svojo molitvijo prosimo za to, da bi vsak človek spoznal in poveličeval božje ime.

Za kaj prosi Cerkev z besedami: “Pridi k nam tvoje kraljestvo”?

Cerkev prosi za dokončni prihod božjega kraljestva s Kristusovo vrnitvijo v slavi. A Cerkev moli tudi za to, da bi božje kraljestvo že zdaj raslo s posvečenjem ljudi v Duhu in – po njihovi zavzetosti – s služenjem pravičnosti in miru v skladu z blagri. Ta prošnja je krik Duha in neveste: “Pridi, Gospod Jezus!” (Raz 22,20).

Zakaj naj molimo: “Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji”?

Očetova volja je, “da bi se vsi zveličali” (1Tim 2,3). Jezus je prišel, da bi popolnoma izpolnil Očetovo zveličavno voljo. Boga Očeta prosimo, naj našo voljo zedini z voljo svojega Sina po zgledu presvete Marije in svetnikov. Molimo, da bi se njegov dobrohotni odrešenjski načrt povsem izpolnil na zemlji kakor v nebesih. Po molitvi moremo “razpoznavati božjo voljo” (Rim 12,2) in dosegati “potrpežljivost, da jo izpolnimo”(Heb 10,36).

Kakšen je pomen prošnje: “Daj nam danes naš vsakdanji kruh”?

Z zaupljivo izročitvijo otrok prosimo Boga za vsakdanjo hrano, ki jo vsi potrebujejo za življenje, in priznavamo, da je Bog, naš Oče, dober nad sleherno dobroto. Prosimo tudi za milost, da bi znali tako ravnati, da bi s pravičnostjo in delitvijo izobilje enih lajšalo pomanjkanje drugih.

Kakšen je poseben krščanski pomen te prošnje?

Ker “človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar pride iz božjih ust” (Mt 4,4), se ta prošnja tiče tudi lakote po božji besedi, lakote po Kristusovem telesu, ki ga prejemamo v evharistiji, kakor tudi lakote po Svetem Duhu. Z neomajnim zaupanjem prosimo za te darove za danes, za božji danes. Podarjeni so nam predvsem v evharistiji, ki anticipira gostijo prihajajočega božjega kraljestva.

Zakaj rečemo: “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom”?

Ko prosimo Boga, naj nam odpusti, pred njim priznavamo, da smo grešniki. A hkrati izpovedujemo njegovo usmiljenje, ker v njegovem Sinu po zakramentih “prejemamo odrešenje, odpuščanje grehov” (Kol 1,14). Naša prošnja pa bo uslišana samo pod pogojem, da smo sami prej odpustili.

Kako je odpuščanje mogoče?

Usmiljenje prodre v naše srce edinole tedaj, če znamo tudi sami odpuščati, tudi svojim sovražnikom. Čeprav se ljudem zdi nemogoče izpolniti to zahtevo, more vendarle srce, ki se odpre Svetemu Duhu, ljubiti do konca kakor Kristus, preoblikovati ranitev v sočutje in žalitev v priprošnjo. Odpuščanje je deležno božjega usmiljenja in je vrhunec krščanske molitve.

Kaj pomeni:”Ne vpelji nas v skušnjavo”?

Boga Očeta prosimo, naj nas ne pusti samih in v oblasti skušnjave. Prosimo Duha, da bi znali razločevati med preizkušnjo, ki daje rasti v dobrem, in skušnjavo, ki vodi v greh in v smrt, ter med biti skušan in privoliti v skušnjavo. Ta prošnja nas združuje z Jezusom, ki je premagal skušnjavo s svojo molitvijo. Prosi za milost čuječnosti in stanovitnosti do konca.

Zakaj sklenemo s prošnjo: “Temveč reši nas hudega”?

Hudo označuje osebo satana, hudobnega duha, ki se upira Bogu in “zapeljuje vesoljni svet” (Raz 12,9). Kristus je že dosegel zmago nad hudičem. Toda mi prosimo, da bi bila človeška družina osvobojena satana in njegovega delovanja. Prosimo tudi za dragoceni dar miru in za milost, da bi vztrajno pričakovali Kristusov prihod, ki nas bo dokončno osvobodil hudega.

Kaj pomeni Amen na koncu?

“Ko odmoliš, tedaj rečeš: ‘Amen.’ In s tem Amen, ki pomeni ‘Tako naj se zgodi’, sopodpišeš to, kar vsebuje molitev, ki nas jo je naučil Bog” (sveti Ciril Jeruzalemski).