ADVENTNI ČAS = ČAKANJE NA BOŽJI PRIHOD

Advent je čas čakanja. Sredi noči čakamo jutro, ki bo osvetlilo naše življenje. Oziramo se po Bogu, ki v našo temo prinaša luč, po obljubi, ki v našem nesmislu ustvarja smisel in našim vprašanjem daje odgovor.

Čakanje je ena od osnovnih struktur našega življenja. Človek je vedno v pričakovanju. Spomnimo se,  kako je bilo, ko smo na koga čakali. Ko smo bili zaljubljeni in smo se dogovorili s svojim fantom ali dekletom. Čakali smo na njegov/njen prihod. Natančno smo izračunali, kdaj mora priti. Gledali smo na uro, vznemirjeni in napeti. In občutili smo razočaranje, če nas je pustil/pustila čakati. Takole smo razmišljali: ko bo prišel/prišla, bo v našem življenju vse drugače, tedaj se bo naše nemirno srce umirilo, tedaj bomo izpolnjeni. Vendar dobro vemo, da so naša pričakovanja vedno večja od izpolnitev. Polni napetosti smo čakali na svojega fanta/svoje dekle. Potem pa je bil pogovor tako nepomemben. Pojavljali so se nesporazumi. Bili smo razočarani. Ni se izplačalo čakati z vsem srcem.

Advent je čas, ko čakamo, da Bog pride v naše srce. In v svoji notranjosti dobro vemo: ko bo prišel Bog, bo vse v redu. Vendar hkrati slutimo, da sploh nismo tako odprti za ta Božji prihod, da Bogu morda dovolimo le v del našega srca, ker smo še preveč zaposleni sami s seboj. Odprimo svoje srce in skušajmo z vsakim njegovim utripom čakati na Božji prihod. In zaupajmo, da bo Božji prihod izpolnil naša pričakovanja, vendar le za trenutek, le za čas, ko smo eno z navzočim Bogom. Nato bomo Boga znova občutili kot odsotnega in hrepeneli po tem, da bo nekoč za vedno prišel k nam in bomo za vedno eno z njim.